Že ob koncu srednje šole mnoge čaka težka odločitev. Nekateri so se za svoj poklic že odločili, drugi si želijo svoj poklic oplemenititi in združiti z drugimi strokami, tretji pa se podajajo na neznana pota.
Tisti, ki ravnokar z zanimanjem pričakujete kaj smo vam v prvem blogu pripravili, ste se verjetno že kdaj srečali s tem kdo je Ortotik in protetik in kaj sploh dela. Če na kratko povemo je to zdravstveni delavec, ki ima medicinsko-tehnično znanje, ki ga je sposoben prenesti tudi v prakso. Rečeno drugače je to oseba, ki pacientu ob izgubi uda oziroma funkcije uda, poskuša povrniti ali nadomestiti funkcijo le tega. Zelo plemenit poklic, ki pa v našem prostoru še ni deležen takšnega odziva kot drugod po svetu. Ker mladi vedno bolj pogosto iščejo možnosti zaposlitve v tujini bi radi z vami delili izkušnjo dela našega kolega, ki se je po končanem študiju srečal z vprašanjem, ki se v velikem odstotku pojavlja med slovenskimi študenti...
Študij končan, diploma v žepu. In zdaj? Nemška agencija za zaposlovanje v Sloveniji išče novo delovno silo, ki je pri njih primanjkuje. Prijavim se, dva intervjuja kasneje dobim štiri naslove na katere pošljem svoj življenjepis z vsemi potrebnimi dokumenti. Mineta dva tedna, ko dobim e-mail iz Leipziga, da sem vabljen na razgovor. Piše, da bo razgovor v ponedeljek ob 10 uri. Za prenočišče kontaktiram prijatelja iz Belgije, ki sem ga spoznal na ERASMUS izmenjavi. Na ta način sem izkoristil vikend pred razgovorom za obisk in treniranje nemščine. Vikend kot vedno hitro mine in že je tukaj ponedeljek. Rahlo nervozen vstopim v podjetje in se predstavim šefu. Prelista življenjepis, še enkrat vpraša o delovnih izkušnjah in kaj počnem v prostem času… 10 minut kasneje me vpraša kdaj lahko začnem. Rahlo presenečen mu rečem, da rabim kakšen mesec ali dva, da si vse uredim. 15 minut ter stisk roke kasneje zapustim podjetje, se vsedem v avto in napotim po 950 km dolgi poti nazaj proti Sloveniji. Tako se je začela moja zgodba o Nemčiji.
Še v Sloveniji poiščem sobo. Na različnih portalih brskam in naletim na veliko sobo v stanovanju, v kateri prebivajo še 3 fantje. Kontaktiram najemnico, da se dogovorima za pogovor preko Skypa. V roku nekaj tednov je vse dogovorjeno in dobim tudi streho nad glavo.
1.2.2016 – prvi delovni dan. Šef me seznani z vsemi varnostnimi ukrepi in mi predstavi ostale 3 sodelavce. Med njimi je tudi punca, ki obiskuje poklicno šolo za ortopedskega čevljarja (v nemščini imenovan »Orthopädieschuhmacher«). Poklicna šola traja 3,5 let. Po treh tednih teorije sledita en do dva meseca praktičnega dela v delavnici kjer se osvojeno teoretično znanje uporabi v praksi. Super sistem, ki je v uporabi za vse obrtniške poklice.
Minevajo tedni in vedno več je stvari, ki jih lahko delam samostojno. Največji problem imam s primanjkljajem teorije o ortopedskih čevljih. Tudi to sem rešil in sicer tako, da sem preučeval gradivo iz poklicne šole, ki sem ga dobil od sodelavca. Veliko delam tudi po načelu »Learning by doing«. Podjetje v katerem delam je majhno in vse razen ortopedskih vložkov se dela ročno. Vse se začne pri izdelavi kopita. Kopito lahko oblikuje samo tisti, ki je ustrezno izobražen (ima tako imenovan »Majsterski« izpit), v našem primeru je bil to šef. Od izdelave kopita, do vložka, vlečenja usnja preko kopita in podplata. Potrebno je veliko prakse, da osvojiš vse korake in da lahko začneš razmišljati kako bi določeno stvar naredil drugače in bolje?
Ob ortopedskih čevljih izdelujemo tudi vse vrste prilagoditev na konfekcijskih čevljih. Kompenzacija prikrajšave noge je ena najpogostejših, sledijo še prilagoditve za razbremenitev spodnjega ali zgornjega skočnega sklepa…
Po skoraj dveh letih sem se odločil zapustiti trenutno podjetje in si poiskati novo. Na straneh Zavoda za zaposlovanje je zelo malo razpisanih delovnih mest za ortopedskega čevljarja, veliko več je razpisov za področje Ortotike ali protetike. Trenutno iščem novo podjetje preko spletnih strani podjetij, ker danes mnogi delodajalci uporabljajo takšen način iskanja novih moči.
Long story short- Nemčija je super država, s svojimi problemi in pomanjkljivostmi. Se pa tudi tu ne cedita mleko in med, potrebno se je truditi tako kot vsepovsod drugod.